05-7542512 Osnovna šola Prestranek
 

Šola v kulturi v Mariboru

Od srede, 29. novembra, do petka, 1. decembra, je bilo dvanajst učencev iz 7., 8. in 9. razreda v Mariboru, kjer so izkusili Šolo v kulturi.

Ta je del dejavnosti projekta Igrišče za gledališče, v katerega je in bo naša šola vključena tri šolska leta.

Tja smo odšli z vlakom na dolgo vožnjo, ki je trajala štiri ure, a je kljub temu hitro minila.  Dobro družbo je dopolnjevala tudi sodobna tehnologija, saj  so učenci na vlaku med drugim organizirali tudi ogled filma. Po kosilu na OŠ Bratov Polančičev smo se odpravili na voden ogled Maribora skozi prizmo nasilja. Sprehodili smo se po Židovski ulici, kjer stoji sinagoga, in tam spoznavali polpreteklo zgodovino. Naš »vodič« Simon nam je na zidovih ulic ob Lentu pokazal različne grafite, s katerimi so stene hiš zaznamovale različne interesne skupine in posamezniki.

Nato smo stopili v galerijo s poslikano fasado galerije Art KIT, kjer smo si ogledali dela razstave Zavetja Babilona. Sirijski umetnik Tammam Azzam je na tleh prikazal vojne dogodke na Bližnjem vzhodu. Po uvodni predstavitvi razstave in njenega avtorja smo za urico skočili v SNG Maribor in si ogledali zaodrje in druge zanimive prostore. Videli smo odrsko sobo, kjer igralci vadijo pred samo predstavo in tam zaigrali kratek prizor. Po labirintnih hodnikih in številnih stopnicah smo se sprehodili skozi skladišče igralskih kostumov, ki so kar vabili k temu, da si jih nadenemo; povedali so nam, da jih je kar 10.000. Ker je razstava v galeriji Art KIT gledalcu omogočala aktivni poseg v njeno postavitev, smo se vrnili vanjo in se poigrali s figuricami in topovi, ki so bili postavljeni na pesku ter tako delno spremenili njen videz.

Po odlični večerji v piceriji, ki nam je bila zanimiva tudi zaradi tega, ker smo pice rezali kar s škarjami, smo si ogledali še eno razstavo v galeriji Kibla. Razstava je na različne načine obravnavala nasilje nad človekom, okoljem in družbo. Več umetnikov je, vsak v svojem likovnem jeziku, skozi klasično ali 3D sliko, video, kip, interaktivno instalacijo, hologram opozarjal na človekovo nasilje. Nekatera njihova dela so nas šokirala tudi zato, ker so nas zelo neposredno, tudi nasilno nagovarjala, zato smo se o njih pogovarjali s Katarino ???, ki je nam, nepoučenim, razložila ozadja in vzroke za tovrstne načine ustvarjanja. V Mariboru je tiste dni s svetlobnimi instalacijami gostovala Ana Lumina, zato smo šli še na raziskovalni pohod po mestu do mestnega parka in nazaj.

Večer je minil v sproščenem vzdušju in prijetnem ambientu, ki so ga ustvarili v Salonu uporabnih umetnosti v centru mesta. Namenjen je slovenskim oblikovalcem, arhitektom, ustvarjalcem ter ljubiteljem sodobnega oblikovanja in umetnosti. Bil je poln predmetov iz pretekle in polpretekle zgodovine, dobre glasbe in prijaznih ljudi. Družili smo se še  pozno v noč v plesnih dvoranah Centra plesa, kjer smo bili nastanjeni.

Četrtek je bil dan, ki se je začel s pogovorom o vtisih prejšnjega dne. Ti so bili malce zadržani zaradi nepoznavanja in pomanjkanja tovrstnih izkušenj in besed, ki bi jih opisovale. Z nami je bila režiserka Nika Bezeljak, ki nam je predstavila vzgibe in nastajanje lutkovne predstave Bela kamela, nato pa smo si jo šli ogledat v Lutkovno gledališče Maribor. Kljub temu da je namenjena majhnim otrokom, nas je prepričala s samo zgodbo, izvirnimi lutkami, ki so se razstavljale in sestavljale na veliko načinov, senčnimi lutkami, načini njihovega animiranja, glasbo in igro, ki sta jo vodila dva igralca kljub temu, da je v njej nastopalo več likov. Po predstavi je sledil pogovor o njej. Tu so bili naši učenci že bolj zgovorni in pogumni, spoznavali so osnove animacije in lutkarstva. Pridružila se nam je gledališka direktorica Katarina Klančnik Kocutar in potešila našo radovednost glede najstarejše trte na svetu, ki raste na Lentu in smo si jo ogledali na sprehodu. Popeljala nas je po samem gledališču in predstavila njegovo zgodovino in stavbo, ki je arhitekturni presežek, saj so ga vgradili v nekdanji samostan na zelo lep in izviren način.

Po kosilu na šoli smo šli naprej na spoznavanje gledališča v GT22. Barbara Polajner nam je pripovedovala o nastanku gledališča zatiranih. Učence je vodila skozi nekaj ogrevalnih in uvodnih gledaliških vaj in improvizacij, v katerih ni manjkalo smeha in izvirnih igralskih rešitev.

Večerjo smo si privoščili v Baščaršiji, zelo prijetni restavraciji z odlično hrano, ob kateri smo s pomočjo Marka Bulca, režiserja, spoznali dramatika Bertolda Brechta in njegov pomen za sodobno gledališče. Producentka Tamara Bračič Vidmar nas je pripravila na ogled večerne predstave Malomeščanska svatba in nas opozorila na gledališke ter dramske elemente, ki so zanjo značilni in na katere naj bomo pozorni. SNG Maribor smo doživeli v njegovi večerni preobleki skupaj z ljudmi, ki so si predstavo prišli ogledat. Po ogledu smo bili navdušeni, ker je bila hkrati resna in zabavna, sproščena v besedah, posebna zaradi scene in načina igre. Sedeli smo v prvi vrsti, videli rekvizite in veliko podrobnosti, čisto od blizu smo si ogledali tudi obrazno mimiko igralcev, ki so zares dobro odigrali svoje vloge.

Ker je bil dan res poln novega in bogatega doživljanja tako kulture kot samega mesta, v katerem smo se sedaj že počutili bolj domače in se kar znali orientirati, je bil večer v našem prenočišču bolj umirjen, a sproščen, zjutraj pa smo spali dokler se je dalo. Za zajtrk smo se pogovarjali o preteklem dnevu, beseda je tekla, porajala so se vprašanja o videnem in iskali odgovori nanje.

Sledila je še zadnja aktivnost, intermedijska delavnica z Moniko Pocrnjič in Zoranom Petrovičem v GT22. Za ogrevanje smo se šli različne igre, od katerih nam je bilo najbolj všeč podajanje žogice. Sklenili smo, da bomo igro prenesli tudi v šolo. Razdeljeni v štiri skupine so se učenci lotili ustvarjanja mini predstave v kartonasti škatli in s senčnimi lutkami. Po dveh urah smo si lahko ogledali vse štiri in jih zadovoljno nagradili s ploskanjem. Škoda, ker vsega nastalega nismo mogli prinesti domov in predstaviti tudi ostalim. Tudi  to bo, smo sklenili, naloga, ki jo bomo na podoben način ponovili v šoli.

Za zaključek smo se sprehodili po prostorih GT22, ki je kratica za Glavni trg številka 22, kjer stoji to umetniško središče. Na kratko smo posedeli v radijskem studiu postaje YureUp, videli res bogato zasebno zbirko mariborskega fotografa Dragiše Modrinjaka, ki se ponaša z nazivom največja zasebna zbirka fotografije in fotografske tehnologije 20. stoletja v Sloveniji. Pod črno rjuho smo pogledali skozi enega prvih velikih fotoaparatov, na katerem se je fotografija zapisovala še na stekleno ploščo, preučevali stare slike, diapozitive, občudovali ogromno fotoaparatov, ki so bili razstavljeni na policah, in pokukali v temnico.

Sledil je  pogovor ob kosilu v šoli, kjer so učenci že pogumno in pronicljivo, pa tudi skozi bolj izkušene oči povedali, kaj jim je bilo najbolj zanimivo, všeč, kaj jih je najbolj pretreslo, pa tudi to, da bi kulturo na takšne načine še radi doživljali. K temu, da se jim je približala na tako dober način, so s svojo strokovnostjo, veseljem do svojega dela in pripravljenostjo vse to deliti z mladimi, poskrbeli vsi ki so v teh dneh skrbeli za nas in nam odkrivali nov svet, za kar se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Vožnja z vlakom, do Ljubljane polnim do zadnjega kotička, ker se je veliko ljudi odločilo za ogled slavnostnega prižiga lučk v stari Ljubljani, je bila tudi zato nekaj novega in je minila dovolj hitro, da je ni bilo preveč.

Vsem nam, ki smo bili te dni gostje v štajerski prestolnici, je ostalo veliko novih spoznanj o umetnosti. Recimo, da na razstavah ni več samo slik, ki nekaj prikazujejo oziroma da jih je zelo malo. Videli smo, kako se dandanes umetniki aktivno odzivajo na družbene pojave, da gledalci niso pasivni opazovalci, ampak da lahko aktivno sodelujejo in eksperimentirajo. Da nas ogledi spodbujajo k razmišljanju, da se je o njih potrebno in dobro pogovarjati, da na koncu bolje gledamo, razumemo in doživljamo. Ogledali smo si lutkovno predstavo in klasično gledališko predstavo in pokukali v zaodrje dveh gledališč. Doživeli smo skupno bivanje v čisto novih okoliščinah, prostorih, z različnimi ljudmi, skratka, vse je bilo novo. Povedati moram, da nisem edina, ki je učence pohvalila. Izkazali so se namreč kot mladi ljudje, ki imajo odprta vrata za nova spoznanja in razmišljanja o njih, se odlično znajdejo v praktičnih zadevah, so prijazni in prijateljski, pozitivno naravnani in strpni, skratka takšni kot morajo biti.

 

Glej fotogalerijo

(Skupno 34 obiskov, 1 današnjih obiskov)
 
 

Več prispevkov iz Novice-šola

 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost